Kolumne

Naravnost v leto 1991: Človek ne jezi se je slovenski Monopoly

12.5.2020 / 06:05 Komentiraj
Dokler je Kacin na TV, bom še malo fural nostalgijo. Potem pa naravnost v Avstrijo. Po milko, kavo, margarino in lego kocke.

Kot bi sédel v čudaški časovni stroj in pristal nekje sredi osemdesetih, se mi je zadnjič zdelo, ko sem melanholično ležal in sanjaril, da bo prej ali slej prišel dan, ko bom spet smel v Avstrijo. Vsi Azerbajdžani tega sveta se mi trenutno zdijo povsem nepomembni. Želim si samo še enkrat vstopiti v graško Ikeo in jo zapustiti s kupom stvari, ki jih ne potrebujem. V domačih prodajalnah namreč nimajo dovolj krame zame.

Sanjarjenje o Indiji Koromandiji na drugi strani šentiljskega mejnega prehoda me je nepričakovano ovilo v mehko odejo jugonostalgije — do katere se sicer ne čutim upravičenega, saj sem zadnja leta Jugoslavije preživel v plenicah in otroškem vrtcu —, a malce šarma tistih manj zahtevnih časov sem vendarle shranil nekje v sebi.

Novodobni Monopoly nima istega rajca kot različica iz mojega otroštva. Jaz nočem kupiti Kranjske Gore in Bohinja. Jaz hočem kupiti Terazije, Plitvice in Knez Mihailovo. Tako kot konec

»Če prav pomislim, je moja najljubša igra vedno bila človek, ne jezi se. V kateri še v življenju nisem zmagal. Kar me zelo jezi. Ne uspe mi in ne uspe, pa če še tako mečem figurice po sobi.«
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE